Upanje v korona časih

Vsaka kriza prinese tudi pozitivne spremembe. Tale nas je gotovo naučila, da nič na tem svetu ni samoumevno, niti nekaj tako preprostega kot objem, prijazen pogled in stisk roke.

1.       Kdo ste in s kakšno vrsto terapij se ukvarjate ter koliko časa?

Robert Mlakar, Zakonski in družinski terapevt – stažist. Izvajam individualne, partnerske, zakonske in družinske terapije po metodi relacijske zakonske in družinske terapije.

2.       Zakaj ste se odločili za to vrsto terapije in v čem vidite prednosti?

Za to vrsto terapije sem se odločil zato, ker duševne težave obravnava skozi prizmo odnosov, ki jih posameznik ustvarja in v katere je vpet. Pritegnilo me je predvsem to, da v zakonski in družinski terapiji človeka obravnavamo celostno (sistemsko) in mu skušamo pomagati tako v odnosu s samim sabo, kot v odnosu z najbližjimi in širšo družbo. Znotraj te odnosne matrice se pokaže tudi njegovo nezavedno, ki usmerja način njegovega delovanja. Ko oseba prepozna te nezavedne prisile in razume zakaj so se oblikovale, lahko opusti obrambna vedenja, ki negativno vplivajo na njegovo življenje in povzročajo bolezni. Glavno prednost  vidim v tem, da že v terapiji ustvarjamo drugačen odnos, ki ga potem oseba odnese s sabo v svet. S takšnim, spremenjenim načinom vzpostavljanja in ohranjanja odnosov, pa se življenje samodejno obrne na bolje.

3.       Kdaj se vaši klienti običajno obrnejo na vas?

Tesnoba, depresija, osamljenost, ločitve, žalovanje, težave v partnerstvu, težave z otroci, težave v službi, kronična bolezen, družine s člani z duševno ali kakšno drugo motnjo, največkrat družine, kjer je prisoten mladostnik ali odrasla oseba z motnjo avtističnega spektra…

4.       Če primerjate korona čas in čas pred korono:

a.       Ali ste opazili povečanje povpraševanja po terapijah?

Da.

b.       Za koliko se ta številka razlikuje?

Težko ocenim. Rekel bi približno za eno tretjino.

c.       Katere so tiste stiske ljudi, ki so bile v zadnjem letu najpogostejše?

Tesnobne motnje, depresija, izgorelost. Pri osebah s spektroavtistično motnjo, ki so že prej imele težave s tesnobo tudi psihoze, obsesivno kompulzivne motnje in samopoškodovanja.

d.       Kako se ljudje soočajo z njimi? 

Vsak kolikor najbolje zmore in zna v danem trenutku. Imam občutek, da se vse bolj ljudje opogumljajo tudi za psihoterapijo. Kar je dobro. Čustvena obremenitev se močno zmanjša že, če lahko nekomu, ki ne bo sodil, iskreno poveš o tem kaj doživljaš in kako se počutiš. Terapevti smo trenirani, da naslovimo in pomirimo težka čutenja, hkrati pa tudi pomagamo prepoznati korenine iz katerih se le ta napajajo.

5.       Kako si lahko pomagamo, če se v času korona krize počutimo brezupne, osamljene, zdolgočasene?

Prvi korak je iskrenost do sebe in pripravljenost, da se začutimo, četudi v brezupu, osamljenosti in zdolgočasenosti. Potem pa so tu »samo-negovalna« vedenja. Osnova je sočutje do samega sebe. Privoščimo si dovolj počitka, zraka, zdrave prehrane, vode, meditirajmo, molimo in se upočasnimo. Smo samo ljudje. Končni in nepopolni. Korona kriza je že sama po sebi prinesla dodatno tesnobo, ki se ji ne moremo izogniti. Zato ni razloga, da bi si dodatno tesnobo nalagali še s prevelikimi pričakovanji do samega sebe. Potrudimo se za dobre odnose s tistimi malo ljudmi, s katerimi se družimo. Poslušajmo glasbo, pojmo, plešimo. Uporabimo internet in se naučimo kaj novega, se mogoče vključimo v kakšno izobraževanje, poiščimo zanimivo predavanje. Še nikoli do zdaj ni bilo na internetu možno dostopati do toliko ugodnih ali celo brezplačnih izobraževanj in predavanj. Preko Zooma delujejo skupine, v katere se poprej ni bilo možno vključiti, ker so potekale v preveč oddaljenih krajih. Torej mnogo stvari nam je korona odvzela, je pa prinesla kar veliko možnosti, ki jih poprej ni bilo.    

6.       Kam vse se ljudje najpogosteje obrnejo po pomoč, kako si pomagajo?

V prvi vrsti pogovori s prijatelji, sorodniki, starši… Nato so tu svetovalci, psihoterapevti, duhovniki, zdravniki, psihiatri, razna društva in zavodi, skupine za samopomoč itd.

7.       Kaj pa posamezniki, ki si plačljivih terapij ne morejo privoščiti, pa bi jih v danem trenutku nujno potrebovali? Vemo pa, da so pri terapevtih s koncesijo dolge čakalne vrste (vsaj pol leta in več). Na kakšen način si lahko oni pomagajo oz. upajo?

Mnogo društev ponuja tudi brezplačno psihoterapevtsko pomoč za ljudi v finančni stiski, med drugim tudi ŠRCD in FDI, poiščite ju na internetu. Prav tako lahko pri različnih društvih najdete možnost, da ob določenih urah pokličete brezplačno telefonsko številko. Morda so tudi tam čakalne vrste zato je dobro po internetu poiskati več možnosti.

8.       Kako lahko povežete besedni zvezi upanje in iskanje smisla v življenju?

Nekako mi je prva asociacija v obeh primerih nek odmik od sedanjega trenutka. Upaš, ker še ni. Iščeš smisel, ker ga še nisi našel. Seveda sta obe dejavnosti čisto v redu, nujni v človekovem življenju in bistveni za to, da se poberemo, ko nam je težko. Obstaja pa past, da pozabiš videt lepoto poti (sedanjega trenutka), če si vedno zazrt v neko podobo jutrišnjega dne, ki morda nikoli ne pride. 

9.       Katere pozitivne stvari so vaši klienti zaznali v korona času, če sploh? Kaj pa je vas oz. vašo stroko naučila ta pandemija?

Večinoma ljudje pridejo na terapijo bolj zato, ker so se znašli v težavah in ne vidijo mnogo pozitivnih stvari. So pa mnogi pohvalili in bili presenečani nad terapijami po Zoomu, sploh zaradi dostopnosti in prihranka časa. Poleg tega so si lahko izbrali terapevta, ki deluje v kakšnem bolj oddaljenem kraju. Tudi sam sem se poprej precej izogibal izvajanja terapij v virtualnem svetu, danes pa sem prepričan, da so učinki terapije na daljavo povsem primerljivi s srečanji v živo. Tudi nekateri kolegi delijo to izkušnjo. Sicer nas iz strokovnega vidika porast duševnih težav ni posebej presenetila. Dodatna tesnoba pričakovano poslabša odnose tako na medosebni kot na družbeni ravni. Pandemija me je naučila koliko mi dejansko pomenijo majhne stvari, ki sem jih pogrešal: Objem prijatelja, kava v kavarni, kosilo, ki ti ga ni potrebno kuhati in ga poješ v gostilni, živa glasba, gledališka predstava, predvsem pa občutek svobode.

10.   Kako bi komentirali trditev, da je korona čas prinesel tudi nekatere pozitivne spremembe oz. neko upanje (npr. ljudje so se imeli čas ustaviti in pogledati vase, družine so imele priložnost, da se bolje povežejo, manj je bilo onesnaževanja, zaradi omejitev gibanja itd.)? Ali mislite, da bodo ljudje nadaljevali s pozitivnimi spremembami, v katere jih je prisilil korona čas, ali so jih uspeli integrirati, ali pa se bodo vrnili na stare tirnice? Kaj lahko naredimo kot družba, da se stvari začnejo obračati na bolje?

Vsaka kriza prinese tudi pozitivne spremembe. Tale nas je gotovo naučila, da nič na tem svetu ni samoumevno, niti nekaj tako preprostega kot objem, prijazen pogled in stisk roke. Zdi se mi, da bomo mnogo bolj znali ceniti te stvari, ko se bo stanje spet vrnilo nazaj v kolikor toliko normalne tire. Seveda svet po tej krizi nikoli ne bo več enak kot prej. Kar se tiče zadnjega vprašanja pa menim, da je družba vsota posameznikov. Zato je naša naloga, da vsak spreminja v prvi vrsti predvsem sebe v smeri ljubezni do sebe, sočloveka in narave. S pozitivnim zgledom pa za sabo morda potegnemo še koga.