Pomen relacijske družinske terapije za družine z osebo s spektroavtistično motnjo

Občutek varnosti je osnova na kateri lahko otroci gradijo zaupanje v svet in svoje sposobnosti. Varnost pa otroku zagotovimo tako, da na eni strani poskrbimo za vse njegove potrebe, po drugi pa, da ustvarimo v družini vzdušje medsebojnega sprejemanja, pomoči, sočutja, razumevanja in ljubezni.

V tem članku želim spregovoriti o tem, kako lahko družinska terapija pomaga zmanjšati tesnobo in druge duševne težave osebe z motnjo avtističnega spektra. Zato bom predstavil, kako na razvoj človeka vplivajo odnosi v družini. Družino v kateri ima otrok motnjo avtističnega spektra (v nadaljevanju MAS) pa bom predstavil kot družino, ki se sooča z mnogimi posebnostmi in skušal pojasniti, da tudi za to družino veljajo temeljne predpostavke sistemskih terapij. Pri tem želim posebej poudariti da avtizem ni duševna motnja ampak nevrološka in zelo vpliva na razvoj družine kot celote. Kot oče ali mama osebe z MAS lahko svojemu otroku največ pomagate, če najprej razumete kaj vse je izoblikovalo vaš način razumevanja sveta, vedenja in čustvovanja. Šele ko razumete sebe, boste znali pristopiti k otroku in ga razumeti kot bitje, ki vam je podobno, pa hkrati drugačno in mu ob priznanju te drugačnosti omogočiti čim boljše okoliščine, v katerih bo lahko razvil svoj poln potencial.

Sistemske teorije in družina

V temelju sistemskih teorij je predpostavka, da na razvoj človeka najbolj bistveno vpliva vzdušje njegovega najožjega okolja,  ki je največkrat njegova družina. Kot otroci si namreč okoliščin v katere smo se rodili nismo mogli izbrati sami. Rodili smo se v svet v katerem se starši imajo radi ali pa ne, se prepirajo ali pa se razumejo, so napeti in tesnobni ali sproščeni in dobrovoljni. To je bila na nek način prst v kateri smo rastli. Če seme posadimo v dve različno pripravljeni prsti, prvo ustrezno pognojimo, drugo pa ne, zakaj v prvi polno obrodi v drugi pa morda niti ne vzklije? Tako je z družino. Gnojilo za rast sta občutek varnosti in dobro vzdušje med člani družine, k čemur pa največ prispevamo s tem, ko si prizadevamo za odkrite in lepe odnose. V ugodnih družinskih okoliščinah bo posameznik lahko lažje razvijal svoje potenciale kot pa v neugodnih. Seveda vplivajo tudi zunanje okoliščine (družbenopolitično okolje, kultura, običaji, vera, bolezni, družinska preteklost…), na njih ne moremo veliko vplivati, nase in na odnose, ki jih okrog sebe ustvarjamo pa lahko.

Prvaki sistemskih teorij so prišli do spoznanja, da so simptomi posameznika, kot so depresija, tesnobne motnje, odvisnosti, psihoze in podobno tudi rezultat družinskega vzdušja. Ko so začeli zdraviti celotne družine namesto samo simptomatičnih posameznikov, so namreč ti simptomi pri otrocih mnogo hitreje izginili, kot poprej, ko so na terapije prihajali samo otroci. Tako sistemski terapevti te simptome pri posamezniku vidimo kot prilagoditev na okoliščine (družino in širše okolje) v katerih so ti posamezniki živeli in odraščali. Naš živčni sistem je namreč narejen tako, da se na občutenje vzdušja v okolju, v katerem se nahajamo, zelo intenzivno odziva. Ko pa je ta odziv že neobvladljiv, se telo zaščiti tako, da se fizično spremeni - zboli. Tako zaradi preveč čustvenega preplavljanja duševno ali telesno zbolimo.

V tem kontekstu bi želel posebej poudariti, da družinski terapevti staršev nikoli ne vidimo krive za nastalo situacijo. Vsak se trudi kolikor pač zmore in zna. To, kolikor zmore in zna, pa še zdaleč ni v celoti odvisno samo od posameznika ampak od okoliščin v katerih je on sam odraščal in načina kako se je njegovo telo na njih odzvalo. Vse to je zapisano v našem nezavednem, ki nas ima v veliki meri na avtopilotu. Otrokom tako predamo tisto najboljše kar je v nas, hkrati pa tudi vse kar sami v sebi nismo uspeli prepoznati in umiriti.

Sistemske teorije in družina kjer je prisotna oseba s SAM

Spektroavtistična motnja ni duševna motnja, kot so na primer depresija, tesnobne motnje in osebnostne motnje in ni nastala kot neposredna prilagoditev na težave v najožjem okolju ampak se je otrok, po trenutnih dognanjih, z njo že rodil. Z ničemer torej starši niso povzročili te motnje. Hkrati pa so zaradi te motnje otroci s SAM še mnogo bolj dovzetni za razvoj pridruženih motenj (ADHD, depresija, tesnobne motnje, socialne fobije…), ki pa so duševne narave in kot take prilagoditev na okolje.

Spektroavtistično motnjo uvrščamo v kategorijo invalidnosti. Avtistični možgani namreč delujejo drugače kot nevrotipični. Ravno to drugačno delovanje možganov pa vpliva na to, da se otroci z MAS različno vedejo in odzivajo na socialne namige, kot otroci z nevrotipičnimi možgani.

Po teoriji imajo osebe s SAM težave z delovanjem zrcalnih nevronov – torej živčnih končičev, ki iz okolja pobirajo socialne namige in se na njih odzivajo. Kot rezultat tega otrok z očmi ne bo sledil maminemu pogledu in ne bo skušal vzpostaviti očesnega kontakta z njo. Na mamin nasmeh se ne bo odzval s povratnim nasmehom.  

Osebe s SAM imajo pogosto tudi težave na motoričnem področju. Na področju fine in grobe motorike otroci s SAM običajno precej zaostajajo za nevrotipičnimi otroci. To je v družini pogosto razlog za dodatno skrb in stres, ki pa se še povečata, ko kasneje zaradi tega otroci s SAM dostikrat postanejo tarče zasmehovanj s strani ostalih otrok.

SAM prinaša motnje v senzornem zaznavanju. Tako je otrok lahko zelo občutljiv na dotik tkanin, določenih materialov. Stik z določenim materialom ali teksturo lahko otroku povzroči prav fizično bolečino. Tako lahko postane problem, da je mama oblečena v določeno oblačilo, ko ga privije k sebi. Namesto pomirjujočega objema, se bo otrokova bolečina in tesnoba še zvečala. Hkrati se ne bo odzval s pozornostjo na prozodičen glas, s katerim mati pomiri otroka.

Kako lahko torej mama pomiri otroka, ko noben način, ki ga poznamo kot najbolj naraven, otrokove stiske ne umiri? To je lahko tudi razlog, da otrok stika ne išče ampak se mu izogiba. To pa še zdaleč ne pomeni, da ga ne potrebuje. Njegov živčni sistem lahko brez ustreznega pomirjanja ostaja ves čas vzburjen to pa vodi v kronično tesnobo, ki je tako značilna za osebe s SAM.

Pomen terapije za družino z osebo s SAM

Občutek varnosti je osnova na kateri lahko otroci gradijo zaupanje v svet in svoje sposobnosti. Varnost pa otroku zagotovimo tako, da na eni strani poskrbimo za vse njegove potrebe, po drugi pa, da ustvarimo v družini vzdušje medsebojnega sprejemanja, pomoči, sočutja, razumevanja in ljubezni. Če so prisotne odvisnosti, divji prepiri, medgeneracijski zapleti, ločitve, nezvestoba, telesne in duševne bolezni, brezposelnost, revščina, pomanjkanje časa, izgorelosti in podobno, otroci ne bodo imeli občutka varnosti, saj so starši precej zasedeni z reševanjem nastale situacije. Tudi starši v takih okoliščinah izgubijo občutek varnosti in ko starš nima občutka varnosti, ga ne more prenesti naprej na otroka. S takimi napetostmi je težko že nevrotipičnim otrokom, osebe s spektroavtistično motnjo, ki so zaradi svojih senzoričnih in motoričnih posebnosti že tako izdatno izpostavljene močnim neprijetnim čustvom, pa so še mnogo bolj ranljive. Tako cilj relacijske družinske oz. sistemske terapije ni odprava avtizma, ampak zmanjšanje napetosti, da se v družini vzpostavi tako vzdušje, ki bo čimbolj podprlo telesni in duševni razvoj osebe s SAM na način, da bo razvila svoj polni potencial.

Robert Mlakar

Za revijo Vox Alia