»Pojdi stran! In potem… ne zapusti me«
Na videz nasprotujoča si izjava opisuje dinamiko »odrivajočega oklepanja«, ki jo narekuje strah pred zavrnitvijo in zapuščanjem. Če nekdo odrašča v družini, kjer ni bilo varnosti in je bil mnogokrat zapuščen in zavržen, je precej verjetno, da tudi v svojem odraslem ljubezenskem življenju doživlja zapuščenost in zavrženost.
Na videz nasprotujoča si izjava opisuje dinamiko »odrivajočega oklepanja«, ki jo narekuje strah pred zavrnitvijo in zapuščanjem. Če nekdo odrašča v družini, kjer ni bilo varnosti in je bil mnogokrat zapuščen in zavržen, je precej verjetno, da tudi v svojem odraslem ljubezenskem življenju doživlja zapuščenost in zavrženost. Najhuje pri tem je, da najverjetneje k temu kar sam največ prispeva. Zakaj je strah pred biti zapuščen tako silovit in zakaj lahko postane samouresničujoča se prerokba, skušam nekoliko poenostavljeno razložiti v naslednjem zapisu:
Zakaj je strah pred zapuščanjem tako zelo močan?
Pomislite za trenutek, kako je bilo ko ste se rodili. Vaše telo je bilo »vrženo« v ogromen prazen prostor poln povsem novih dražljajev, ki je povsem nov in neobvladljiv. Iz maminega trebuha, ki vas je ves čas grel in toplo objemal vaše drobno telo, pridete na povsem nov planet, ki je precej drugačen od tistega še nekaj minut prej. Kakšna šokantna sprememba je to bila za tako majhno in popolnoma nebogljeno telo. Predstavljajte si olajšanje, ko začutite mamine roke, kako so vas dvignile in toploto maminega telesa, ko vas je stisnila k sebi. Začutite objem na svoji koži, bližino, bitje maminega srca. To je nekaj, kar vsaj malo spominja na tisto popolno zlivanje, v katerem ste se nahajali zadnjih devet mesecev. Zdaj si zamislite, da v tem trenutku naenkrat vsi z mamo vred zginejo iz sobe in ostanete povsem sami. Ni dotika, ni bližine. Sami ne morete zadovoljit nobene svoje potrebe. Ničesar niste sposobni razumet in nikogar ni, ki bi vam lahko prišel nasproti in olajšal grozo. In ker ne razumete minevanja časa, saj logični del vaših možganov še ni dozorel, se zdi, kot da bo ta občutek trajal večno. Kaj čutite? Če ste se res vživeli, najbrž čutite, da lahko umrete, če se nihče ne vrne.
Zdaj lahko morda razumete, kako blizu je občutek zapustitve, občutku smrti. Nekoč je namreč za nas zapustitev pomenila možnost, da umremo.
Zakaj se potemtakem vsi ljudje ne bojijo zapustitve?
Osebno ne poznam nikogar, ki ga ni strah, da bi bil zavrnjen ali zapuščen, kvečjemu se morda nekateri tega strahu ne zavedajo. Iz izkušenj pa vem, da se nekateri ljudje zavrnitve in zapuščanja bojijo manj kot drugi. In ju tudi manj pričakujejo. Razlog za to gre iskati v otroštvu. Dovolj dobra (ne nujno popolna) in pozorna mama (ali skrbnik) otroka, ko se le ta ustraši njenega fizičnega ali čustvenega odmika, v večini primerov stisne k sebi in pomiri. Znova in znova. Tako se otrok lahko zanese, da ko doživi to zapustitveno stisko, se bo mama zanesljivo vrnila, z njo pa tudi pomiritev telesa, občutek bližine in varnosti. Njegovo telo se nahaja v svetu, ki sicer povzroči stisko ampak jo tudi vedno znova pomiri. Če se bodo kasneje nanj podobno kot mama odzivale tudi druge pomembne osebe (še sploh oče), se bo otrok od njih naučil kaj je potrebno narediti, da se po doživetju stiske telo ponovno povrne v ravnovesje. Kot odrasel človek bo svet doživljal kot prijeten, ljudi pa kot dobronamerne, kljub temu, da niso popolni. Hkrati bo, ko odraste, samozavesten, saj ve, da je sam sposoben uravnavati tudi najtežja občutja in se jih zato pretirano ne boji. Temu pravimo varna navezanost.
Kdaj pa si želimo bližine in se je hkrati bojimo?
Izkušnje nekaterih drugih otrok pa so povsem drugačne. Občutek, da bo mati prišla, ga objela in pomirila stisko, je zelo nezanesljiv. Enkrat je odziv dober, drugič ga ni, tretjič pa je odziv povsem neprimeren. Najhuje od vsega je, če otroka starši zanemarjajo ali celo zlorabljajo. Telo tega otroka ne more računati s tem, da se bo zapustitev končala s pomiritvijo. Včasih se bo, včasih bo trpljenje zelo dolgo, včasih pa pomiritve sploh ne bo in telo ostane razsuto. Nikoli ne ve, kdaj bo spet ok. Kdaj se bo spet počutil varno. Če sploh kdaj. Tak otrok se tudi ni imel od nikogar učiti kako se ravna, ko doživi stisko in je zato tudi ne zna uravnavati. Telo na ta način ostaja ves čas vzdraženo in na preži. Želi si bližine, vendar se je hkrati boji. Takšen otrok se bo razvil v odraslega, ki mu bližina z drugo osebo povzroča tesnobo.
Kako se strah pred zavrnitvijo in zapustitvijo kaže v odraslih odnosih?
Pri odraslih se težave z doživljanjem bližine pokažejo v treh različnih stilih navezanosti. Prvi se pretirano oklepajo partnerjev, so ljubosumni in izvajajo nad njimi različne oblike kontrole, hkrati lahko partnerja večkrat zapuščajo ali odrivajo stran. Za njih pravimo da imajo preokupiran stil navezanosti. Drugi so »odmaknjeni« se zapirajo vase in naredijo vse, da bi v odnosu ostali na »varni distanci«. Ti imajo izogibajoč stil. Kljub temu si oboji želijo bližine. Tretji se bližini želijo izogniti za vsako ceno. Bližina je bila namreč v otroštvu vir zlorabe in zanemarjanja. Rane iz otroštva prispevajo k temu, da imajo v življenju pogosto duševne težave. Pogosto tudi sami razvijejo povsem neprimerne odzive in vedenja in s tem škodijo sebi in ljudem v svoji bližini. Govorimo o zavračajočem stilu navezanosti.
Dinamika, na katero namiguje naslov »pojdi stran, ne zapusti me« je zelo značilna za par, v katerem ima eden od partnerjev preokupiran stil navezanosti. Drugi je, paradoksalno, najpogosteje izogibajoče navezan.
Kako s takim parom delam na terapiji?
Na terapiji moderiram odnos med partnerjema v smeri približevanja in povečane varnosti. Prav tako najprej vsakega posebej naučim prepoznavati, v kakšnem stanju se nahaja njegovo telo in kako pri sebi nevrološki sistem premakniti v takšno stanje, kjer je možen spoštljiv in prijeten odnos. V zadnji fazi terapije skušam odnos naseliti med njiju, tako da se kot terapevt čedalje bolj umikam in odnos prepuščam njima.
Več o tem s kakšnimi preizkušnjami in izzivi se ljudje s ponotranjenim strahom pred zapuščanjem in zavrnitvijo srečujejo v svojih odraslih partnerskih in družinskih odnosih ter kako terapija pripomore k umirjanju tega strahu pa bom opisal v drugem delu članka.
Robert Mlakar
Za blog na spletni strani Društva SNOP
